Med 20. majem in 26. novembrom bo na ogled razstava slovenskega paviljona na 18. mednarodni razstavi arhitekture La Biennale di Venezia.

Ekologija je v preteklem desetletju bistveno vplivala na številne stroke in postala integralni del njihovega razvoja, pri čemer arhitektura ni izjema. Za domnevno večjo ekološkost arhitekture so s toplotnimi črpalkami, tehnologijo ničenergijskih hiš, prezračevanjem z rekuperacijo in podobnim poskrbele druge inženirske stroke; te naše domove preobražajo v visokotehnološke stroje, ki naj bi pripomogli k ekonomičnemu ravnanju z energijo.

V sodelovanju s 50 evropskimi arhitekti in ustvarjalci mlajše generacije smo poiskali primere vernakularnih objektov iz Evrope, katerih vprašanje ekologije – za razliko od trenutne sodobne prakse – naslavljajo celostno, kot inherenten del arhitekturne zasnove. Energetske principe vernakularnih objektov smo razdelili v kategorije, kot so soba v sobi, toplotna celica, spuščen strop, razširjen obod in podobno. Predstavljeni primeri prav tako kažejo na to, da energetski principi v vernakularni arhitekturi praviloma niso nastopali kot monofunkcijski elementi, pač pa so poleg svoje primarne funkcije imeli tudi socialno in ritualno vlogo. Z naslavljanjem vprašanj ogrevanja in hlajenja so tako generirali in organizirali samo bivanje v stavbi ter vzpostavljali specifične relacije med arhitekturo, okoljem in uporabniki.

S takšnim pristopom se odmikamo od splošne, nostalgične percepcije vernakularne arhitekture kot reliktov (za vedno izgubljenih) historičnih obdobij. Vernakularno arhitekturo razumemo kot živ in za sodobnost aktualen eksemplar energetskih pricipov, na podlagi katerih lahko kritično reinterpretiramo sodobno arhitekturno produkcijo in razmišljamo o arhitekturi prihodnosti, za katero ni dovolj, da je »energetsko učinkovita« – postati mora ekološka.

Več o razstavi, o ustvarjalcih in o sodelujočih na razstavi si lahko preberete tukaj.