Kultura je vrednota. Ustvarja dodano vrednost ter spodbuja ustvarjalnost in vpliva nanjo. Kulturno in kreativno produkcijo je treba obravnavati kot izhodišče verige sodobnih vrednot. Velik del naše družbe se pomena vrednotenja kulture in njene dodane vrednosti ne zaveda, prevečkrat je slednja postavljena na rep verige ekonomije in dodane vrednosti. Imajo jo za neproduktiven sektor, ki živi na račun subvencij oz. prerazporeditev sredstev iz drugih sektorjev. Takšen način dojemanja kulture je seveda zastarel in je rezultat globoko zakoreninjenih predsodkov in mentalnih map, ki kulturo pojmujejo kot stvar elite. Prav tako takšen način dojemanja kulture izkazuje problematično vrednotenje in klasifikacijo kulture kot finančnega bremena, in ne kot nosilca razvoja sodobne družbe. Staromoden pristop, skoraj mitološki pogled na kulturno produkcijo kot stvar pokroviteljstva oziroma mecenstva in prepričanje o njeni nezmožnosti, da bi bila sama aktiven del gospodarstva, izkazujejo problem glede družbenega razumevanja pomena kulture kot dostopne dobrine.

Kulturna produkcija nosi dodano vrednost, kultura pa je aktiven dejavnik družbe, in ne zaprašeno skladišče, zapuščeno mesto za shranjevanje nepotrebne in odvečne preteklosti. To niso ruševine stavb, temveč je to neizkoriščena dediščina. Kultura ima potencial, vprašanje pa je, ali družba, predvsem njeni aktivni strategi, ta potencial prepoznavajo in vrednotijo. Kultura pa ni le dodana vrednost, »industrija« v najširšem pomenu besede (od muzejev do oblikovanja izdelkov, od kinematografov do arheoloških najdišč), temveč pomeni tudi vrsto industrije, ki lahko ponovno zaživi in oživi rast celotnih gospodarstev.

Kultura lahko namreč kot potencial pomembno soustvarja področje kreativnih industrij, na drugi strani pa je večina pomembne dodane vrednosti, ki jo kreativni sektor ustvarja, posledica kulturnih vsebin. Kreativnost je na splošno ekonomsko donosnejša in ima pomembnejši gospodarski učinek kot kultura, hkrati pa je neločljivo povezana s kulturnimi prizadevanji, saj bi brez njih izgubila velik del svojih najpomembnejših trgov. Problematično razumevanje področja kulture in kreativnosti se ne izkazuje zgolj na ravni priprav in sprejemanja nacionalnih (in občinskih) programov za kulturo, temveč tudi v strategijah izobraževanja ter oblikovanja kreativnega okolja.

Prvi korak v dojemanju kulture kot vrednote in identitete pridobimo v okviru izobraževalnega sistema, ki bi moral spodbujati k aktivnemu vrednotenju nacionalne kulture. Pridobivanje pozitivne samopodobe ter razumevanje našega okolja, naše družbe in naroda je vtkano v historičnost narodne kulturne produkcije. Smo dediščina preteklosti, polje ustvarjanja in nenehnega definiranja samih sebe v odnosu do drugih v prostoru. Če si na vprašanje, ali nas kultura definira, odgovorimo pritrdilno, je zanimivo z druge strani zaznavati, koliko sta se produkcija in vrednotenje slednje v zadnjem desetletju spremenila. Zmanjševanje glasbenega in likovnega pouka, pobude za ukinjanje pevskih krožkov ter zmanjševanje ustvarjalnih dejavnosti v javnem izobraževalnem sistemu kažejo na simptomatično dojemanje človekove kreativne produkcije kot nečesa nepotrebnega oziroma kot nečesa, kar je zgolj hobi, prostočasna aktivnost.

V času krčenja sredstev in sprejemanja nujnih ukrepov za prebroditev gospodarske krize je sektor, ki je dolgoročno utrpel največ posledic, ravno kulturno-ustvarjalni sektor. Spomnimo se pobud za ukinitev ministrstva za kulturo ter javne debate o (ne)uporabnosti oziroma smotrnosti sektorja v času, ko je treba poskrbeti za dvig gospodarske rasti in dobrobit nacionalne ekonomije. Različne države EU so se v obdobju gospodarske krize na zelo različne načine odzvale na status in razvoj kulturne produkcije v državi. Glede na odzive bi lahko sklepali, da so tiste države EU, ki so delo na področju kulture okrepile, tudi to dobro unovčile.

V Veliki Britaniji je npr. ustvarjalna industrija v letih 2011–2015 zabeležila 34-odstotno rast, kar je ustvarilo več delovnih mest kot drugi sektorji. Kulturno-ustvarjalni sektor so razumeli kot dodano vrednost, ki ustvarja delovna mesta, ne pa zapravlja denar. Tudi v Italiji se je kulturna in ustvarjalna industrija razcvetela: proizvede 89,9 milijarde dodane vrednosti, kar pomeni skoraj 17 % vseh prihodkov, ustvarjenih v Italiji.

Na ravni Evropske unije so se sredstva za kulturne projekte EU povečala in oblikovale so se nove strategije za ustvarjanje sinergij med kulturo in turizmom. Pomen dediščine je poudarila izrecna zahteva Evropske komisije za začetek »evropskega leta kulturne dediščine«. Kljub gospodarski in finančni krizi je namreč kulturni in ustvarjalni sektor še naprej ustvarjal dohodke, delo in inovacije, in današnja kreativna industrija sestavlja 4,4 % evropskega BDP in 3,8 % evropske delovne sile. Slednji podatek je treba obravnavati resno in se obenem vprašati, kje na tej lestvici je Slovenija in kolikšen je njen vložek v sektor.

Pri tem seveda ne razmišljam zgolj o finančnem vložku, temveč o odnosu družbe do kulture in produkcije, ki jo slednja soustvarja. Družba, ki ima negativen odnos do svoje kulture in kulturne produkcije, ki razume kulturno produkcijo zgolj kot breme, in ne kot vrednost, ki kulturi jemlje in jo obenem tolmači kot nepotreben javni strošek, je družba, ki nima prihodnosti.