Glasba je danes veliko več kot samo glasba. Gre za verigo odnosov. Ob glasbenikih so tukaj še producenti, menedžerji, založniki, promotorji, agenti, ozvočevalci, kritiki, piarovci, videasti, novinarji, animatorji, lučkarji, režiserji, oblikovalci, koreografi, uredniki, distributerji, fotografi. Dolg tekoči trak ljudi, zaposlenih ali/in aktivnih v glasbenem polju. Profesionalci in amaterji, šolani in naturščiki. Čeprav se že dolgo govori o krizi glasbene industrije, v igri še nikoli prej ni sodelovalo toliko ljudi. Produkcijsko-reprodukcijska tehnologija je sprožila razcvet lokalnih produkcij popularne glasbe, ki rahlja hegemonijo na področju popularne glasbe in kulture nasploh; odnosi moči se spreminjajo tako na lokalni in regionalni kot na globalni ravni.

Tudi slovenska popularna glasba v zadnjih letih doživlja svojevrsten preporod. Na domači glasbeni sceni že nekaj časa vrši, vedno več je naših glasbenih izvajalcev, ki se uveljavljajo zunaj meja države in po svetu, vendar velja splošno prepričanje, da se ne dogaja veliko – zmota?! Dogajanja je na pretek, produkcija glasbe dosega neverjetne razsežnosti, težko je vsemu slediti, po drugi strani pa je levji delež v osrednjih domačih medijih uspešno spregledan, ignoriran – namenoma?! Slaba informiranost in odsotnost kritiškega vrednotenja dodatno prispevata k občutku nepomembnosti in znižujeta kulturne standarde. Kratki stik tekoče glasbene produkcije in dogajanja na terenu ter medijskega (ne)obravnavanja in (ne)posredovanja ni povezan zgolj z uredniškimi politikami medijskih hiš, je tudi odraz stanja duha in slabe pretočnosti ter posledica okorne in zbirokratizirane kulturne, izobraževalne, gospodarske in socialne politike. Na tem mestu ni dovolj prostora, da bi vse to zaobjeli in obdelali, kaj šele razrešili, vsekakor pa se lahko z upoštevanjem naštetega in s pogledom na ves glasbeni živžav s ptičje perspektive pri nas izoblikujejo nastavki, povezave in skupne točke za vključevanje popularne glasbe v projekte Centra za kreativnost.

Pri obravnavi domače popularne glasbe velja upoštevati njeno zgodovino, specifike naše dežele in njeno geografsko-strateško lego. Naše kulturne prakse so drugačne od praks v Veliki Britaniji, Franciji, skandinavskih državah in na drugih razvitejših kulturnih trgih. Tako kot Ljubljana ne more biti London, Pariz, Berlin, Beograd ali kakšna druga evropska metropola, ampak je lahko samo Ljubljana – in je prav zato tako privlačna – je tudi Slovenija lahko samo Slovenija. Golo prevzemanje in posnemanje pojavov z razvitih glasbenih trgov ni samo vprašljivo in problematično, je tudi zmotno in zavajajoče ter nas nevarno poriva v podrejenost in obrobnost. Graditi je treba na lastnih specifikah ter jih nadgrajevati z uvajanjem in podpiranjem dobrih praks in z odpravljanjem anomalij.

V svetu globalnega povezovanja in mreženja se ponuja obilica poti in možnosti, ki jih naša glasbena imena in tudi kulturne institucije, glasbene agencije in društva že izkoriščajo – vključujejo se in sodelujejo v mednarodnih glasbenih organizacijah in mrežah. S strani uradne kulturne politike je promociji žal posvečena premajhna pozornost oziroma je ta največkrat napačno razumljena – najboljša promocija je za glasbenega izvajalca še vedno nastopanje in gostovanje. Iz praks s Slovenijo primerljivih držav, kot so baltiške države, nekatere srednjeevropske države in tudi Švica in države Beneluksa, je razvidno, da bi za boljšo in večjo prepoznavnost naše popularne glasbe v Evropi in po svetu vsekakor potrebovali pisarno/-e za promocijo, za pomoč pri organizaciji koncertov in turnej ter sami logistiki širjenja glasbe onkraj meja države. K temu prištejmo še nujnost fonda za sprotno financiranje turnej in gostovanj – slednji seveda presega okvire Centra za kreativnost, a bi zagotovo lahko prispeval k spremembi odnosa do tega vprašanja.

Ne glede na majhnost tržišča in nezadostnost kritične mase za različne zvrsti popularne glasbe je naša glasbena scena raznolika in razgibana, a tudi razpršena. Center za kreativnost se ponuja kot potencialno vozlišče, ki bi z dobrim pregledom koncertnih, klubskih in drugih glasbenih prizorišč lahko prispevalo k boljšemu povezovanju in tudi izmenjavi različnih praks, sama prizorišča pa upoštevalo kot pomembno, če ne že ključno platformo za prenašanje in širjenje znanj, saj ponuja močno zaslombo različnih tehničnih in kulturnih kadrov, ki so pogosto podcenjeni ali celo zanemarjeni. Veljalo bi ga graditi kot mrežo med glasbeniki in ustvarjalci z neglasbenih polj, kot so videasti, režiserji, modni kreatorji, scenografi, fotografi, oblikovalci, inovatorji idr.

Našo glasbeno sceno zaznamuje diskrepanca med t. i. neuveljavljenimi in uveljavljenimi glasbenimi izvajalci. Priča smo shizofreni delitvi na estradno, sredinsko komercialno in alternativno glasbeno produkcijo. Pretočnost med temi segmenti je šibka; to onemogoča rast in preboj po lestvici navzgor oziroma mora izvajalec za kaj takšnega zmanjševati svoje estetske kriterije in se celo spustiti na nivo klovna in posnemovalca. Center za kreativnost je dobrodošel za premagovanje zagat naše popularne glasbe in nasploh kulture, ki je ujeta v pasti nelogičnosti in izključevanj. Z raziskavami in analizami bi ponujal ugotovitve in rešitve ter spodbujal izobraževanje in razpravo za bolj konstruktivne odnose. Pri tem bi moral ohranjati pristen stik z akterji na sceni, ki jih še zdaleč ni malo in imajo kaj pokazati. S prizemljenostjo lahko doda svoj prispevek k odpravljanju anomalij ter izboljšanju ustvarjalnega okolja in samih pogojev ustvarjanja, ki so ključni za prodornost, obenem pa bistveno prispeva k prepoznanju že doseženega, na podlagi česar je lažje graditi.