Brenčavke so žanr, ne vsebina

Prvo opozorilo so brenčavke. Pojmi, ki ne smejo manjkati v nobenem govoru, predstavitvi ali projektnem razpisu, a v resnici nimajo vsebine. Njihov namen je zakriti dvoje: da predlagatelj ugiba, na katere besede bodo pozorni ocenjevalci projekta, zato jih prepisuje iz projektne dokumentacije ali razvojnih strategij, namesto da bi stvarno opisal, kaj v resnici počne. Enako pogosta strategija je preoblačenje starih dejavnosti v trendovsko podobo. Navadna cvetličarna je samostojno podjetništvo, kreativna artizanska spletna cvetličarna z urbano zgodbo, ki temelji na delitveni ekonomiji, pa je startup. Ali to pomeni, da bo druga nujno uspešnejša od prve? Da bo manj ustvarjalno iskala načine, kako prodati rože, kako razširiti poslovanje in zaposliti nove prodajalce? Najbrž ne. Enako velja tudi za digitalno kulturo.

Obvaruj vas kuge in »projektnikov«

Za kreativni denar se bosta v grobem potegovali dve vrsti organizacij. Prve so tiste, ki že nekaj časa delujejo na kreativnem področju. Imajo program, rezultate, poznajo ciljno občinstvo in praktične ovire, ki so jih morale premagati. Takšni prijavitelji po navadi iščejo donatorje in razpise, ki bodo podprli njihove konkretne dejavnosti. Zelo dobro vedo, koliko denarja potrebujejo in kako ga bodo razporedili. Njihova največja težava pa so organizacije, ki jih vodijo »projektniki«: izkušeni lovci na projektni denar.

Delovanje projektnikov je drugačno. Organizacijo znajo vsakič sproti prilagoditi razpisu ali projektu. Pri tem so izjemno kreativni, saj se znajo hkrati prijaviti na zelo različne razpise – od umetnosti do spodbujanja podjetništva, založništva in pomoči invalidom. Včasih delujejo sami, drugič vodijo manjše nevladne organizacije ali večje zavode. Sodelovanje s projektniki je izjemno udobno. Oddali bodo formalno brezhibno prijavo, na koncu prikazali ustrezne (četudi navidezne) rezultate in poskrbeli, da bo čisto ves denar enako brezhibno porabljen, do zadnjega centa – brez strahu pred revizijo ali davčnim pregledom. Le učinka ne bo nobenega.

Internet ni več nova tehnologija

Katera je skupna značilnost razvojnih strategij in družboslovnih raziskav? Da nove trende po navadi opazijo in zapišejo šele takrat, ko so že zdavnaj postali nova normalnost. To je še zlasti pomembno v kreativnem sektorju, ki vzdržuje podobo mladega, svežega in tehnološko naprednega. Zato bo velika večina kreativcev – zlasti projektnikov – poudarjala internetni nastop, strategijo, uporabo novih medijev, podatkovno analizo, množicanje in podobne brenčavke.

Poudarjanje interneta in internetnega je danes podobno odveč kot izpostavljanje uporabe steklenih oken. Čisto vsak digitalni kulturni projekt mora danes upoštevati internet, pripraviti spletno strategijo ter upoštevati njegova pravila in omejitve. Najboljši pobudniki bodo s pomočjo interneta in digitalnih tehnologij uresničili zamisli, ki prej niso bile mogoče – kar je glavni smisel internetnih poskusov. Takšni poskusi pa so razmeroma redki, saj hočejo predlagatelji internetnih projektov večinoma le »internetizirati« ustaljene načine dela.

Digitalno? Vprašajte našega informatika

Priložnostno digitalne organizacije je razmeroma lahko prepoznati, saj imajo za internetne, digitalne in druge tehnološke teme po navadi zadolženo eno osebo: hišnega informatika ali nekoga, ki to počne med drugimi opravili.

Ta kazalnik lahko zelo zanesljivo napove uspešnost digitalnega kulturnega projekta. »Digitalno« mora razmišljati celotna organizacija. Vsak sodelavec mora poznati glavna digitalna orodja in jih uporabljati pri delu. Glavni digitalni strateg mora imeti vodilno mesto v organizaciji ali vsaj neposreden dostop do vodstvenega kadra. Enako velja za kreativnost, saj imajo kreativci v organizacijah podobno obrobno vlogo kot informatiki. Podpirati morajo procese in odločitve, ki so vse prej kot ustvarjalni. Zato je treba pri presoji projekta upoštevati zelo preprosto pravilo: ugotoviti, kako pomembno vlogo so dodelili osebi, ki je zadolžena za digitalno. In preveriti njene kompetence.

Zgradi, in prišli ne bodo

Evropski in drugi projekti imajo najmanj dve slabi navadi. Od organizacij pričakujejo, da se bodo prilagodile njihovim zahtevam, namesto da bi pri njih preverili, kakšne so realne potrebe in težave njihovega sektorja (to dejstvo zelo dobro izkoriščajo projektniki). Druga pa je nenasitna želja po nečem novem: novem kreativnem centru, novem zavodu, novih stavbah, novem regionalnem inkubatorju, novi spletni strani, novem mediju ali novih računalnikih.

Posledice so predvidljive. Ne samo da imamo po Sloveniji veliko neizrabljene infrastrukture, prostorov in opreme. Zaradi takšne usmerjenosti razpisov je skoraj nemogoče pridobiti denar za financiranje programov, vsebin in izvajalcev. Spodbujevalci kreativnosti se bodo zato morali izogniti skušnjavi, ki so jo zelo dobro poznali graditelji srednjeveških katedral: zgradimo, in ljudje bodo prišli. To se v praksi skoraj nikoli ne zgodi, saj ljudi zanimajo vsebine in drugi ljudje, ne prostori ali tehnologija. Skratka: spodbujati je treba kreativno izrabo obstoječe infrastrukture in vztrajati, da morajo pri projektu delati kakovostni izvajalci za spodobno plačilo.

Skoraj nič za skoraj vse

Kako porabiti milijon evrov? Nakažemo cel milijon najboljšemu projektu? Izberemo deset projektov, ki jim namenimo po sto tisoč evrov? Ali tisoč projektov, med katere razdelimo po tisoč evrov?

Zadnji način zelo ustreza slovenskemu kulturnemu izročilu, ki ne prenaša nikakršnega izstopanja in se boji zamere. Toda tisoč evrov – ali nekaj tisoč evrov – je absolutno premalo za digitalni projekt. Cene spletnega gostovanja in infrastrukture so se zelo znižale, ne pa tudi cene oblikovalskega, programerskega in vzdrževalnega dela. Pridobivanje in ohranjanje občinstva je dolgotrajno, prav tako pridobivanje izkušenj z družabnimi omrežji in sprotno prilagajanje osnovne zamisli.

Podporniki morajo zelo dobro oceniti realne stroške, ocenjevati rezultate in poznati osnovne velikostne razrede: kaj je mogoče pričakovati za 500, 5000 ali 50.000 evrov. Pa tudi upoštevati, da je treba tudi najuspešnejše digitalne kulturne projekte financirati najmanj dve ali tri leta, preden lahko na Slovenskem (vsaj teoretično) preživijo sami. Vse drugo je financiranje elektronskih prosojnic.

Navodila za uporabo

Od kreativnega centra zato pričakujem, da bo znal – pri drugih in pri sebi – prepoznavati brenčavke, odganjati projektnike, se odreči postavljanju spomenikov, spodbujati uspešne digitalne kulturnike in zmanjšati največje ovire, ki otežujejo njihovo delo. Na voljo ima dovolj denarja za (največ) nekaj deset dobro izbranih projektov, od katerih jih bo po najboljšem scenariju ostalo pet. In v naslednjem ciklu novih pet – kar je edina dolgoročna strategija za razvoj digitalne kulture in celotnega kreativnega sektorja.