Diplomantka Neža Rejc se je s svojo diplomo prijavila za nagrado Novi evropski Bauhaus ter se v kategoriji Rising stars uvrstila med dve finalistki.

OPIS PROJEKTA

Magistrsko delo obravnava problem institucionalne oskrbe otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. S prenovo Strokovnega centra Logatec projekt raziskuje, kako prostori oskrbe vplivajo na skupnost in njeno razumevanje infrastrukture pomoči ter tistih članov, ki jo nujno potrebujejo.

Naloga izhaja iz vprašanja, ali lahko arhitektura in prostorski posegi spremenijo dinamike in odnose v okolju, ki ga zaznamujeta stigma in predsodki. V ospredje postavlja razmislek o tem, da prostor ni zgolj odraz družbe, temveč eden izmed dejavnikov, ki jo soustvarja.

Prostor izključitve

Ustanove so včasih (in pogosto še danes) predstavljale najlažji odgovor na številne človeške stiske. Tisti, ki so na kakršnikoli način izstopali iz normalnega, zaželenega in običajnega ter pa tudi tisti, ki so potrebovali le nekoliko več pomoči, so pristali (velikokrat za večino svojega življenja) v zloglasni, od mesta umaknjeni instituciji, v prostoru, ki je preko zgodovine postalo odlagališče ‘neproduktivnih’, ‘pomoči potrebnih’, ‘nevarnih’ in ‘drugačnih’ posameznikov.

S premikom oskrbe v oddaljene institucije se je spremenilo razumevanje sistemov pomoči in podpore ter dinamika odnosa do določenih družbeno ranljivih skupin. S pomankanjem stika jih družba pogosto razume kot ne popolnoma normalne in s tem svoje najbolj ranljive člane označi za nečloveške. Namestitev v institucijo tako ni le (začasni) odmik, temveč vzpostavitev nove družbene identitete, ki je zaznamovana z izključenostjo in omejenimi življenjskimi možnostmi.

Arhitektura možnosti

Projekt zato ne obravnava prenove Strokovnega centra Logatec zgolj kot arhitekturne naloge, temveč kot poseg v obstoječe odnose med zavodom in skupnostjo. Zaprto institucijo preoblikuje v odprto mrežo stanovanjskih enot, skupnostnih programov in javnih prostorov, ki ustvarjajo pogoje za vsakodnevno srečevanje različnih uporabnikov.

Oblikovanje arhitekture pri tem ne izhaja le iz estetske ali funkcionalne perspektive, temveč iz odnosov, ki jih ustvarja. Arhitekturni objekt ni le forma, temveč je predvsem proces skupnostnega ustvarjanja, arhitektura brez končne podobe, ki se z aktivnim bivanjem svojih uporabnikov/ ustvarjalcev vedno znova preobraža.