V scenariju, ki ga predstavljamo, je naše naravno okolje uničeno, zdaj živimo v Tunelu 29. Na podlagi odprtega poziva izbrani projekti predvidevajo temno prihodnost, postindustrijsko distopijo, kjer življenje vztraja le še v strogo nadzorovanem umetnem okolju, napolnjenem s pohištvom, ki smo si ga sami naredili iz reciklirane plastike, lesa invazivnih rastlinskih vrst in nabranih odpadnih kovin, preživeli pa v izolaciji gojimo svojo hrano. Kako se prizadevanja za spopadanje s takšno resničnostjo odražajo v oblikovanju za jutri?