fbpx
Članek

Tina Poglajen: Živahno filmsko podzemlje

Objavljeno: 16. Nov 2017

Pri filmu ni pomembno zgolj nastajanje, temveč tudi prikazovanje.

V Sloveniji je financiranje filmov v veliki večini odvisno od Slovenskega filmskega centra, javne agencije, ki pa za realizacijo filmov na žalost letno razpolaga s približno 3 milijoni evrov (kar je približno polovica proračuna povprečnega filma, ki nastane v Nemčiji) – v Evropi smo pravzaprav država z drugim najnižjim filmskim proračunom. Kljub temu s tem denarjem vsako leto nastane približno pet celovečernih filmov – kar pomeni, da slovenski filmarji praviloma delajo z izjemno nizkimi proračuni.

Druga težava slovenskega filma je, da je zelo neegalitaren. Statistika, ki najbolj bode v oči, zadeva spol: od osamosvojitve Slovenije je svoj film z javnimi sredstvi v primerjavi z moškimi naredila le peščica režiserk. V času delovanja filmskega sklada jih je denimo film posnelo sedem, kar je slabih 10 % vseh filmov, ki so tedaj nastali.

 

Kljub temu nastajajo tudi neodvisni celovečerni filmi. Odličen primer je društvo Plan 9, ki deluje v Ljutomeru in se osredotoča predvsem na samosvoje, izvirne žanrske filme s pečatom ljutomerske skupnosti, njegovi člani pa so zaradi pomanjkanja sredstev izpopolnili pristop »naredi sam«; še veliko odmevnejši pa je seveda Pr’ Hostar, film, ki je najbolj gledan slovenski film postal tako, da je zanimanje še pred svojim izidom pridobil z objavljanjem serije skečev na spletni platformi Youtube. Videlo jih je milijon ljudi (torej pol Slovenije), kar je imelo učinek daleč najuspešnejše promocije kateregakoli slovenskega filma.

 

Še bogatejše je področje neodvisnega kratkega filma. Mladi filmski ustvarjalci in ustvarjalke, tudi ljubiteljski, so od svojih predhodnikov drugačni tako slogovno kot vsebinsko. Njihove filme navdihujejo spletna kultura, nove oblike medijev, pa tudi spremenjena družbenopolitična situacija. V filmih mladih ustvarjalk, denimo, odnosi med spoloma niso tako jasni in rigidni, kot so bili tradicionalno. Namesto tega ponujajo nove poglede, ki so včasih feministični in družbenokritični, drugič pa si svoje gledalce le zamislijo kot raznovrstno skupino ljudi, in ne le kot moško in heteroseksualno občinstvo, kot običajno velja za slovenski film. Avtorji in avtorice so iznajdljivi tudi glede iskanja alternativnih možnosti financiranja – Kresnik: Ognjeno izročilo je bil denimo prvi slovenski film, ki je sredstva pridobil na spletni platformi za množično financiranje Kickstarter.

 

Veliko obeta tudi področje novih medijev in transmedijskih projektov. Režiserka Janja Glogovac, ki je v Sloveniji posnela film L… kot ljubezen, v ZDA trenutno pripravlja projekt Teslafy.me, transmedijski dokumentarni projekt o Nikoli Tesli, ki je zamišljen kot kombinacija interaktivne spletne platforme in VR-filma – in ki je letos v Pragi dobil celo nagrado za najobetavnejši transmedijski projekt. Takšni in podobni projekti so v Sloveniji v smislu ustaljenih poti financiranja doslej zelo težko našli podporo. Podobno velja tudi za eksperimentalni film, ki premika meje filma kot medija, in za videospot, ki se je iz posnetkov glasbenih skupin, ki igrajo na odru, že po Jacksonovem Thrillerju prelevil v samosvojo formo, ki lahko združuje glasbo, film in art video. Na presečišču vseh treh – torej novih medijev, eksperimentalnega filma in videospota – je konec lanskega leta nastal videospot za Strangers’ Tides skupine Koala Voice, ki so ga nagradili tudi v tujini. Videospot s tem, ko pevko iz običajnega videa prenese v 360-stopinjski svet, učinkovito uporabi novo tehnologijo VR in hkrati izraža fascinacijo z novo tehnologijo.

 

Tehnologija VR prinaša povsem nov način filmskega ustvarjanja, ki je revolucionaren tudi zato, ker spreminja sam pojem filma in to, kako o njem razmišljamo. Če pri klasičnih filmih sedimo v zatemnjeni kinodvorani in gledamo v platno, lahko VR-filme gledamo kjerkoli, saj imamo nataknjena posebna očala in slušalke. Ko obračamo glavo ali pa se zasukamo naokrog, se temu prilagodi tudi slika, ki jo gledamo – kar ustvari vtis, kot da smo v filmu dejansko tudi sami. Letos takšne filme v svoj program prvič uvrščajo tudi veliki svetovni festivali, kot sta beneški ali solunski, kjer prikazujejo filme, ki gledalca postavijo neposredno na prizorišče umora, kar deluje veliko bolj osebno in intenzivno kot izkušnja v klasičnem kinu; v nočni klub, kjer se fant in dekle prvič zaljubita in okrog njiju zaživijo vsi mogoči scenariji njune ljubezenske zveze; globoko pod oceansko gladino, med delfine; v begunsko taborišče v Grčiji ali v svet sanj. Za zdaj gre za kratke eksperimentalne in dokumentarne filme, za naslednje leto prvi celovečerni film v tej tehnologiji že napoveduje ameriški režiser Steven Spielberg; kako in kam se bodo stvari odvijale, pa bo pokazal čas. Pri nas se s produkcijo VR-videov in filmov ukvarja V.ERA, ki stoji tudi za videospotom Strangers’ Tides, sicer pa za naročnike snema tudi promocijske (na primer turistične) videe in dokumentarne filme.

 

Pri filmu ni pomembno zgolj nastajanje, temveč tudi prikazovanje. V tem smislu velja opozoriti na projekte, kot je Festival kratkega filma v Ljubljani – FeKK, prvi takšen festival pri nas, ki zaradi pomanjkanja sredstev – če že ne v smislu prepoznavnosti – deluje predvsem ljubiteljsko. Že ime festivala nakazuje določeno uporniško držo; v treh letih, odkar obstaja, je pritegnil ogromen krog prijateljev, obiskovalcev in sodelujočih iz Slovenije, s področja nekdanje Jugoslavije in iz širše Evrope, denimo iz Nemčije, Finske, Avstrije, Velike Britanije in od drugod, ki se na festival vračajo vsako leto znova. Razlog je najbrž predvsem v tem, da še malo ne gre za klasičen filmski festival, ki bi bil zaprt v kinodvorane – ampak za zmes prikazovanja kratkih filmov na prostem, v skvotih, v Slovenski kinoteki; za združevanje filmov, videospotovske kulture, art videa, delavnic in predvsem družabnih dogodkov. Letos so tako v Skateparku v Tovarni Rog prikazali program spletnega kolektiva Everything is Terrible, ki ameriške domače videoposnetke, mladinske oddaje, serije in filme B-produkcije ter vadbene videe osemdesetih in devetdesetih let montira v pronicljiv in predvsem zabaven komentar sodobne ameriške kulture in družbe. Lansko leto so organizirali podoben dogodek – v Fekk OFF so predstavili YouTube #venija viralni video hommage, kurirano zbirko slovenskih viralnih videov, ki so se v zadnjih letih tako ali drugače usidrali v kolektivno zavest slovenskih spletnih uporabnikov. Gre za programe, ki ne bi mogli nastati drugače kot v okviru generacije sodobnih mladih; ti pri nas na bolj institucionaliziranih mestih, kot je FeKK, najpogosteje niso slišani, hkrati pa gre za generacijo, ki je odraščala v tehnološkem obilju, kakršnega si njeni predhodniki niso mogli zamisliti.

 

In za konec – v ustvarjalnosti in iznajdljivosti ne zaostaja niti slovenska filmska kritika. Odličen primer je prvi filmski podkast pri nas, FilmFlow, ki so ga ustanovile štiri mlade ženske in je kmalu zatem postal eden najbolj poslušanih podkastov pri nas. Podkasterke so praznino v smislu javne podpore projektom, kot je njihov, ustvarjalno zapolnile tako, da so se s projektom, posvečenim ameriškemu neodvisnemu filmu, prijavile na razpis na veleposlaništvu ZDA v Sloveniji. Če se za čas družabnih omrežij in novih medijev pogosto bojimo, da informacije predvsem zgoščuje – tudi v obliko plusov in minusov, zvezdic ter všečkov – potem primer FilmFlow dokazuje, da kakovostne vsebine tako ali drugače že najdejo pot, saj gre za projekt, ki je nastal prav zaradi pojava novih medijev – a to ne pomeni, da v kakršnem koli smislu izgublja kompleksnost kritiške misli.

Pri filmu ni pomembno zgolj nastajanje, temveč tudi prikazovanje.